KDO BO Z NAMI ŠEL V GOZDIČEK?
Kdo bo z nami šel v gozdiček,
tja v gozdiček pod grmiček?(*)
Jesen nas je prijazno vabila v naravo. Izkoristili smo vabilo in se pogosto odpravili v gozd. Prvi sprehodi so bili krajši. Kasnejši vedno daljši. Skupaj s starejšimi prijatelji smo dosegli celo vrh Šanc.
A najraje smo se podali v gozdiček nad Kotulo. Tam smo se učili hoditi čez korenine in veje, se »rešiti« iz robidovja, splezati na drevesni panj in skočiti iz njega. Opazovali smo preboj sončnih žarkov skozi veje, barvitost jesenskih listov, raznolikost rastlin in živali. Nabirali smo naravni material, ter z njim ustvarjali: ceste iz storžev, skrivališča iz vej, slike iz kamečkov… Prisluhnili smo tišini in prepoznavali zvoke iz narave. Objemali smo drevesa, jim peli, ter plesali okoli njih.
Gozdiček je postal naša druga igralnica. Redno smo se podajali na raziskovanja vanj in se vsakič kaj novega naučili.
Le kaj nas še čaka v gozdu? Zagotovo kaj zanimivega. Morda nam uspe poiskati skriti zaklad škrata Kuzme. Preučiti moramo tudi živalske sledi v snegu. Spomladi pa se podati na orientacijski pohod.
Kaj pa vi? Ste že razmislili…
Kdo bo z nami šel v gozdiček,
tja v gozdiček pod grmiček?(*odlomek iz pesmi Grigorja Viteza)
tekst zapisala Polonca Paškvan
